V 35, V50 in V50II...

No, Mario pa začnimo. Po uspehu velikih twinov in neuspelem poiskusu z Benelli mašinami (TS 250 itd) na Guzzijih, je leta 1973 Lino Tonti (kdo ne pozna Tontijevega okvirja) razvil malo twin mašino.1977 pride na trg V35 ima 37 konjičkov, V 50 pa 40, obe mašini so opremili z Boschevim alternatorjem in starterjem (pozneje Lucas, za tem Ducati z Valeom). Problem vseh tudi V 30, 50 so menjalniki, ki so slabo zasnovani, to pove podatek, da 1999 Guzzi naredi že četrto geneacijo menjalnikov za male twine, šele sledji je nekako zadovoljiv. Tontiju tudi famozni De Tomaso, ni pustil (zaradi varčevanaj), da bi naredil tehnološko bolj napredno mašino. Rezultat je bil, da ti motorji nikakor niso bili konkurenčni, kljub številnim verzijam, z različnimi vplinjači Dellorto od št. 24. pa vse do 28. Rezultati so skromni, večja moč od 1-3 konjičke. Imeli so 260 mm diske na obeh straneh prednjega kolesa, Brembo zavore pa tipično na prednji strani vilic. 18 col spredaj in zadaj veliki kolesni obroči. V50 II je imel že večji karter. Nekoliko prepočasni so bili vsi pri cca. 160-180 kg teže. 350-tka je popularna v Italiji, saj so kupci zanjo plačali veliko bolj ugodne davke, ko za 500 cc. 350 enka in dvojka sta zelo podobni, razlik v tehniki prektično ni, razen, da so prednje zavore na zadnji strani vilic in, da ima dvojka še lite feltne, preje napere. Je pa sedem modelov V35 poleg enke še C, II, III, Florida,Imola in Imola II. Na Japonskem je Imola nastopala kot Capri 40. Imola II ima pa štiriventilsko mašinco, ki se zelo rada vrti in 40 konjičkov, kar je za skromnih 350 cc in razliko od njenih setric kar veliko. Nekako 1992 se zgodbica naštetih konča, pride Nevada 350. Zelo lepa je (vsaj meni) Imola dva, spominja me na pomanjšanega Le Mansa IV. Aja, še cene od jurja do dva, lahko malce ceneje ali tudi malce dražje odvisno od ohranjenosti. Nasvet - ne kupujte poceni, ker se boste opekli in šli v minus (beri dali več, kot če bi bili malce manj "ohrni" že na začetku).
V 35 v prvi izdaji:

prospekt V35III

Imola II

No, sedaj pa še pedesetke. Izdelujejo jih od 1979-1983. To so že malo močnejše zverinice, s okrog 38 konjički. Modeli so Monza, V50 in V50 II in III. Trojka ima integralni zavorni sistem. Nobeden od teh ni mogel tekmovati z vrstniki drugih firm, res pa je, da so veljali za zelo vzdržljive motorčke. Monza in III sta bili še najhitrejši 172 km/h (najbrž ne prav dolgo), imeli sta namreč že 40 konjičkov. Prodali so jih malo in jih tudi hitro prenehali izdelovati.
Monza:

V50III

Malce mogoče iz "skoraj prve" roke...
V35 (tip motorja PA) je imel 25kw, V35 Imola in vojaški (tip PC) pa 26kw. Imola je imela 26 dellorto vplinjače, medtem ko vojaški in navadni pa 24. Ne vem sicer od kje dodatni 1kw, ampak tako piše po specifikacijah.
Glede cen... zelo različno. Nekje od 250 pa tja do 3000 eurov... Zanimivo pa je, da ni pretirane razlike pri ohranjenosti med obema skrajnostima cen.
Sicer ti motorji niso bili na papirju nikoli konkurenčni japoncem. Ampak vozi se jih pa še ogromno... le zakaj
To je bil pač motor, ki je vsaj mene, zasvojil z guzziji... edini do sedaj, za katerega mi je bilo tako žal da sem ga prodal, da sem ga moral kupiti nazaj (istega ja!). No ja, pa cena je bila ugodna.

POPRAVLJENO-HIC. Ker nisem lastnik, nimam takih papirjev kot ti, v literaturi pa se podatki mnogokrat tudi izključujejo-presentljivo kaj (enkrat 27 konj, drugič pa kar deset več, oboje na papirju seveda)? Zakaj se jih vozi ogromno-saj sem povedal takrat je bila Imola konkurenčna cenovno in kar je najbolj pomembno zaradi uvrstitve v davčno osnovo-temu bi rekli cestnina ali nekaj podobnega, to je bil glavni faktor prodaje zlasti v Italiji kjer so jih prodali neprimeno največ. Bo v redu ?
Zupi